Noro. Nepozabno. Doživeto. Zanimivo. Neponovljivo.
Dan je obetal veliko. Najprej plezanje in lokostrelstvo. Potem okusno kosilo. Malo počitka (če verjamete, haha) po sobah, potem pa akcija.
Gozdna učna pot je bila dolga, zanimiva, na trenutke kar srhljiva – ja, za vso okoliško divjad, ki cele tri ure ni mogla našemu dretju ubežat’. Bili smo glasni, smo prepeval’ – najbolj složno in uigrano tisto iz filma Gremo mi po svoje: …..oj, debela, bela ….. oj, kako si težka, težka kot … kdor nositi mora te, se mu godi krivica, težka kot … Tudi druge taborniške in ponarodele pesmice so nam šle od ust. Skratka, kljub nekaj vzponom, nam sapa ni pošla. Ne boste verjeli, takrat okrog štirih popoldne, smo se pravzaprav šele dobro začeli ogrevati.
Odbojka na mivki, košarka, nogomet, “Finska” , gugalnice in tobogan. Skoraj tako, kot bi zadeli na lotu. No ja, srečo smo res imeli. Celo dva klopa smo uspeli na novo vpisati v 4.b, a ker tako, kar mimo vodstva to ne gre, smo se na doktorja obrnili in klopoma na hitro vrat zavili.
Večerja bila je krasna, za spoznanje malo preglasna. Po večerji pa so sledili nastopi: za uvod učiteljska konferenca, potem reševanje spora, ples in akrobatska predstava.
Če upate, da je že konec, naj povem, da sem ravno v nizkem štartu, da nadaljujem s sočnim dogajanjem.
Tuširanje punce – nirvana, tuširanje fantje – poplava. Mokre “cote” vsepovsod. In zdaj sledi zabava … Fantje vabijo punce, punce vabijo fante – kaj je to – dobra uganka. Se selijo iz sobe v sobo kot včasih Slovani, delijo slano pecivo in v vrsti za nočno dežurstvo stojijo. Ja, prav ste prebrali, dežurstvo pred sobami so si prigarali. Na 15 minut bila je izmena, a žal nekateri je niso speljali. Omagali so, najprej junaki, za njimi pa še poskočni “divjaki”. Zadnja zaspala so dekleta, saj se je tik pred spancem vojna za postelje vnela. Jaz ne bi tu, jaz bi tam, jaz bi z njo, jaz pa ne s to… Mamamija, tudi posteljna obsesija je prišla h kraju, ko se nam je za trenutek med sproščanjem zazdelo, da smo v raju. Prijazne božajoče besede učiteljice so nas zazibale v sen… Do jutri …
mag. Andreja Troppan
